Šege in navade ob porokah so tudi v Sloveniji, čeprav je majhna, od kraja do kraja različne. Poroke so se včasih največkrat sklepale ob pustnem času, ki je bil po starih verovanjih prav čaroben. Narava se že prebuja iz zimske zaspanosti, kmetje začenjajo s pripravami na poljedelska opravila ter si želijo, da bi bila letina dobra. Kakor so si mnogi želeli prave rodovitnosti na polju, so si poleg tega želeli tudi veliko rodovitnosti pri svoji ta novi, ta mladi, ki se bo takoj po poroki priselila v hišo.Čeprav so si včasih ponekod mladi sami izbirali partnerja sta bila očeta tista, ki sta se dogovorila o podrobnostih. Najprej so poslali mešetarja v nevestino hišo vprašat, če so tam tudi za to, da sklenejo novo vez. Če je bil odgovor pritrdilen, so se zmenili za likof.

Likof je pomenil pravo vaško barantanje ženina, njegovega očeta in strica, bodočega ženitovanjskega starešino, za nevestino doto in balo, ki jo bo moral dati nevestin oče. Med pitjem so se dogovorili. Če je bilo to prvo srečanje z nevestinimi starši, ki še niso povedali svojega mnenja, je to spoznal po jedi, s katero so mu postregli. Kajti če so na mizo postregli klobase, so bili ZA poroko, če pa so ob slovesu postregli s kavo ali kislim mlekom, je to pomenilo, da poroke NE bo.

Slovo od samskega stanu. V svoji vasi je vabila na ohcet nevesta sama ali v spremstvu matere in sestre, torej ženske. Obdarovali so jo povsod, tudi pri tistih hišah, iz katerih ne bi prišli na gostijo. Ponekod pa so bili namesto neveste določeni vadovci, ki so bili prav svatovsko oblečeni, v rokah pa so nosili palico s pušeljcem. Pri vsaki hiši so jih bogato pogostili in ponudili cele hlebce, od katerih so odrezali krajce. Nevesta in ženin sta po krajcih ugotovila, koliko svatov bo na ohceti. Na slovo od samskega stanu pa nikjer niso pozabili.

fantovščina in dekliščina! Teden ali večer pred poroko sta vsak posebej povabila svoje prijatelje in sorodnike na fantovščino in dekliščino. Seveda je bodoči ženin povabil mlade fante, bodoča nevesta pa mlada dekleta. Običaj fantovščine in dekliščine je bil takšen, da so vsi morali biti neporočeni. Mladi so se zabavali, si pripravljali različne igre in pili. Pri igrah sta se mladoporočenca morala predvsem izkazati, če sta resnično pripravljena na zakonski stan. Dekleta so tako npr. mesila kruh, odgovarjale na vprašanja, …, fantje so žagali drva, ponekod čez vas nosili leseni križ. Fantovo slovo je bilo vedno bolj hrupno kot dekletovo, namenjeno predvsem ‘zapitju ledig stanu’. Na dekliščini so prijateljice pomagale nevesti pripraviti obleko, ji pletle kite in klepetale.

Bbala.  Dan pred poroko je prišel ženin pred nevestino hišo po balo, da jo je skupaj z drugimi fanti odpeljal k sebi domov. Voz, s katerimi so peljali balo, so lepo okrasili, v glavnem z rdečo barvo, ki je pomenila zaščitno barvo pred zli duhovi, nanj pa najprej naložili nevestino skrinjo; težja kot je bila, bogatejša je bila nevesta. Ponekod so fantje odnašali iz hiše tudi stvari, ki niso bile del bale, domači pa jih niso jemali z voza. Ko so naložili vse, so jih domačini pogostili s klobasami, mesom in krofi. Drugje se je na vrh bale usedla »stara baba« in se ni dala spoditi. Šele s prigovarjanjem in seveda poplačilu je odstopila balo voznikom. Namesto »babe« so tako dali na vrh voza petelina, simbol luči  in svetlobe, ki s svojim vsakodnevnim naznanjanjem dneva preganja zle duhove, teme in noči.

Prišli smo do poročnega dneva, o njem bomo spregovorili naslednjič