dec

11

2011

Poroka po starem – nadaljevanje

O poroki / Poroka  Objavljeno by / 0 Komentarji
_MDH1215

 

Poročni dan!

 

Zgodaj zjutraj so se začeli zbirati svatje. Ženinovi na domu ženina in nevestini pri nevesti doma. Ko so bili zbrani vsi svatje, so se odpravili po nevesto. Ženin se od staršev ni poslavljal, kajti ponavadi je po poroki ostal doma.

 

  •  Klicanje neveste

Če so bila nevestina vrata zaprta, je moral ženinov priča klicati starešino neveste. Ponavadi se je klicalo trikrat. Po prvem klicanju so iz hiše spustili kokoš, po drugem klicanju »staro babo« in po tretjem klicanju je prišla »prava« nevesta. Tako so želeli svatje pozornost zlih duhov s prave neveste speljati na napačno sled.

  • Šranga ali ovira

Na večer pred poroko je ženin od neporočenih fantov iz vasi, kjer je živela nevesta, prejel pismo, ki je bilo napisano na pergamentnem papirju, največkrat lepo v verzih. Na njem je bilo zapisano, da se bo ženinu, ker pelje nevesto iz vasi, nekje na poti naredila šranga. V pismu je bilo zapisana še višina zneska, ki jo bo moral ženin plačati za svojo bodočo ženo.

Ko sta se ženin in nevesta odpeljala od doma, jih je nekje na poti čakala šranga, ki so jo postavili vaški fantje. Na njej so se ob branju ženitovanjskega pisma pogajali o višini odškodnine za nevesto oz. za njeno čuvanje v mladosti. Višina je bila običajno odvisna od premoženjskega stanja ženina. Če se o ceni niso mogli zediniti, ali so celo pobegnili in se niso ustavili pri oviri, so se fantje maščevali tako, da so stresli kup gnoja pred nevestino hišo. 

Ženin je na šrangi moral opravljati različna dela – žagati drva, »klepanje« oz. brušenje kose, »štihanje« oz. lopatanje zemlje, mlatenje slame, …, in seveda odgovarjati na zanimiva vprašanja. Pomagal mu je lahko priča. Z dobro opravljenim delom in pravilnimi odgovori je nižal ceno nevesti.

 

  • Civilna in cerkvena poroka

Včasih je civilna poroka pomenila rešitev za tiste, ki so se želeli poročiti skromno, ali pa so bili revni. Veljalo je, da je to obred brez duše, ki je trajal le nekaj minut. Tako je po šrangi na vrsto prišla najprej civilna poroka v Mestni hiši, po njej pa še cerkvena poroka v cerkvi, ki je bila v vasi nevestinega doma.

Nasploh je bilo potrebno nevesto čim bolj zaščititi, zato je mnogo vraž vezanih tudi na pot od nevestinega doma do cerkve in od tam na ženinov dom. Ženin, nevesta in družice so bili enotno oblečeni, vendar so zamešali vloge, da bi pretentali zle duhove. Nevesto so pred slabim varovali tudi pajčolan (ponekod celo klobuk) narobe oblečena srajca ali raznobarvni trakovi, ki varujejo pred boleznimi in uroki. Na poti v cerkev so nevesta in svati mimoidočim in otrokom delili kruh in pecivo, da bi mladoporočenca živela srečno in imela veliko otrok.

Pri maši je duhovnik zaročencema pripravil poseben nagovor, ki je zadevalo njuno življenje in njuno prihodnost. Če sta bila duhovno pripravljena, sta pri maši prejela tudi obhajilo. Ko sta oba, ženin in nevesta, po duhovnikovem vprašanju privolila v poroko, sta si podata roki, ki jih je duhovnik ovil s štolo in jima dal blagoslov svetega zakona. Cerkvena poroka je bila zelo pomembna, kajti te poroke, ob morebitni ločitvi, zakonca nista mogla razdreti.

  • Po končanem obredu

Ko je bil tudi cerkveni obred poroke končan (mimogrede poroke v cerkvi je uzakonil šele tridentinski koncil sredi 16. stoletja, prej je župnik poročal kar na ženinovem domu), so se mladoporočenca in svati odpravili na ženinov dom. Tam je nevesto obredno sprejela ženinova mati s hlebcem kruha, vinom in ključi hišnih vrat in drugimi predmeti (kolovrat, metla, kuhalnica) ter ji tako simbolično predala gospodinjstvo.

Hišni prag je predstavljal veliko nevarnost, saj naj bi pod njim stanovali zli duhovi, ki so v prag zataknili smrtonosne predmete, žeblje in igle. Zato je ženin nevesto dvignil in jo nesel čez prag, včasih pa so najprej čez prag nagnali kokoš, šele za njo je vstopila nevesta. Ko je prišla v hišo, so ji v naročje položili otroka (t.i.’nakolenčič’) in tako ‘spodbudili’ rodovitnost. Nato je nevesta s taščo prehodila vse prostore v hiši.

  • Svatba

Najbolj vesel in hrupen del poročnega dogajanja je poročna gostija na ženinovem ali nevestinem domu. Svatba je bila pravi obred, tudi sedežni red je bil strogo določen: svatje so se posedli v smeri od vzhoda proti zahodu. Poleg ženina in neveste so posadili poročni priči, nato starše, sorodnike in prijatelje. Jedi so bile zelo različne, odvisno pač od pokrajine in stanu mladoporočencev, ki sta jedla z enega krožnika. Najpomembnejša jed je bila povsod ženitovanjska pogača

(v različnih oblikah), ki je predhodnica poročne torte. Slednja se je na ženitovanjih na slovenskem podeželju začela pojavljati šele po 1. svetovni vojni. Posebnost nekdanjih porok je bilo tudi pravilo, da mora biti hrane deležen vsak, ki pride na gostijo, čeprav nepovabljen (tudi reveži, berači).

Za slovensko svatbo so značilni tudi ples, glasba in šaljive igre, večkrat povezane z nastopom v žival preoblečenih fantov ali ugrabitvijo neveste. Veseljačenje je včasih trajalo tudi tri dni, pa še takrat so goste težko spravili domov. Teden dni po ženitovanju so svatbo ponovili v manjšem obsegu in tako utrdili sklenjeno zakonsko zvezo.

 

  • Poročna noč

Ob koncu svatbe je ‘teta’ (ponavadi nevestina krstna botra) nevesto odpeljala v spalnico, ji snela z glave venec in ga prinesla nazaj med svate. Snemanje venca je seveda simbolna napoved odvzema nevestine nedolžnosti. Tudi poročna noč je bila po verovanju podvržena nevarnostim, zato so pred spalnico mladoporočencev odganjali duhove z truščem in ropotom, večkrat so tudi kaj razbili – črepinje po prastarem verovanju pomenijo veliko otrok.

Naslednje jutro so svati nevesto peljali k vodnjaku, kjer jim je dala piti, nekaj vode pa je odnesla domov, da umije moža. Šega obrednega umivanja neveste po poročni noči je imela očiščevalni in preporodni namen, obenem pa je ostanek darovanja vodnim duhovom.  (vir prispevka:  Vse o poroki, 1996)